Novim dogodivščinam naproti

Živ! Najprej bi se rad opravičil, ker pišem tole pozno, prej nisem našel volje in časa. :)
Veliko ljudi me sprašuje, zakaj sem se odločil za to trimesečno izmenjavo. Vse se je začelo, ko je moj dobri prijatelj Matevž dobil Dansko izmenjavo. Z Oliverjem sva se "zaštekala" in takrat sem se že nekako odločil, da bom tudi jaz šel na Dansko in seveda gostil Danca. Seveda lahko vsako veliko navdušenje hitro izgine. Ko sem proti koncu avgusta videl razpis za projekt Erazmus +, sem bil bolj proti kot pa za. Prijav ni bilo, zato so v šoli izbrali tiste, za katere so mislili da so primerni za izmenjavo. Med njimi sem bil tudi jaz in moja najboljša prijateljica in sošolka Nika. Nakoncu sva nekako rekla "jebiga" in se prijavila. Mislim da je zelo pomembno, da čimvečkrat zapustimo tisto škatlico ugodja, v kateri živimo. Samo če se pomaknemo izven nje, lahko dosežemo več in s tem naredimo tudi veliko zase. Prijavila pa sta se tudi Lenart in Tina, projekt pa omogoča izmenjavo samo za dve osebi - enega fanta in eno punco. Na koncu so izbrali mene in Niko na podlagi ocen, kar se mi ne zdi ravno pravično. No pa vsem tem kar se je dogajalo kdaj drugič, to je vendar le blog o najinem bivanju na Danskem :)

Najin let je bil 27. decembra, ob 7:00. Pri Rdeči Ostrigi smo 26. decembra organizirali Žuramus, kar je bila super priložnost, da se poslovim od prijateljev. Mogoče ideja, da z vsakim spijem še kakšno pijačo ni bila tako dobra. Žur je bil dober in seveda nisem odšel zgodaj. Okoli druge ure zjutraj smo se jaz, moja punca Nina, Nika, Tadej, Matevž in Gaja končno odpravili proti domu. Še poslavljanje tik pred hišo in končno domov. Spati? Ne. Z Nino sva ležala v sobi, se pogovarjala in uživala še zadnje trenutke skupaj. Ura je bila kmalu 5:00 in s tem čas za odhod. Popolno neprespan sem se odpravil na Brnik. Po nekaj težkih trenutkih, je bil čas za poslovitev. Takrat bi rad še kar ostal doma, toda odločeno sva se odpravilo proti letu. Mislim, da je bil to najtežji trenutek v tej zgodbi. Toda takoj ko sva prišla skozi "security check", me je prevzel tisti dober občutek, ki ga dobiš ko nekam odpravljaš. Let je bil kratek, seveda sem ob vsaki priložnosti zadremal. Prvi postanek je bil Frankfurt, na drugem največjem letališču v Evropi. Velikost je res nepredstavljiva. Od letala smo se z avtobusom, ki je podoben troli peljali proti terminalu. Vožnja je trajala okrog 15 minut, toda je ob opazovanju zmede, ki je vladala zunaj zaradi sneženja, minila hitro. Skrbelo naju je, da se bova izgubila, toda je orientiranje po letališču izredno preprosto. Povsod je vse označeno, zaradi česar se je skoraj nemogoče izgubiti. Po kratkem čakanju je sledilo vkrcanje na letalo za Kopenhagen. Ob prehodu iz avtobusa na letalo sem občutil močan veter in sneženje. Pomislil sem, da me to čaka vsak dan naslednje tri mesece. Na letalu smo čakali še dolgo, saj je bil zaradi sneženja promet na letališču močno upočasnjen. Po čakanju in odstranjevanju ledu z kril, smo končno odleteli. Bolj ko smo se približevali Danski, manj je bilo oblakov. Na koncu se nam je odprl prelep pogled na popolnoma ravno in zasneženo pokrajino. Bilo je jasno in sončno, ne tako kot sem si predstavljal.

Na letališču me je pričakal Chris in njegov oče. Odpravili smo se proti domu njegovega očeta. Chrisova starša sta ločena, oče živi na podeželju, mama pa v mestu. V obeh primerih sem od šole oddaljen okoli 20 kilometrov. Najprej me je to motilo, toda kmalu sem ugotovil da je to samo priložnost da vidim več Danske in spoznam življenje v mestu in na podeželju. Selila se bova vsake tri tedne, kar mene ne moti. Najprej sem opazil dve stvari: hribi in hiše. Hribov preprosto ni, če se prav spovnim najvišja točka Danske leži na približno 150m nadmorske višine. Ker sem močno navajen Slovenije in imam rad hribe, se mi še vedno zdi kot da nekaj manjka. In še hiše. V Sloveniji smo navajeni naših velikih hiš. Kmalu lahko ugotovimo da se v veliko sobah kopiči šara in da je cena ogrevanja velika. Tega na Danskem ni. Hiše so majhne, toda ravno prav velike. Imajo vse kar imamo tudi mi, toda brez nepotrebnih kupov šare.

Dva dneva, ki sem jih preživel pri njegovem očetu sta bila super. Njegova mama je skuhala dve izredno dobri večerji, po katerih sem se kar težko premikal. Ogledali smo si obalo ter glavno ulico. Zvečer nas je čakala super večerja, ki je trajala kar tri ure. Naslednji dan smo se odpravili v Kopenhagen. Šli smo jaz, Nika, Chris ter Oliver in Cecilie. Zadnje dva sta dijaka, ki sta bila lansko leto v Sloveniji na izmenjavi. Odšli smo drsat. Bil sem v rahli dilemi, saj še nikoli nisem drsal. Tolažba da je skoraj isto kot rolanje mi ni ravno pomagala, saj sem rolal šele enkrat. Kmalu sem ugotovil da sploh ni težko. Seveda brez padca ni šlo, prav čudno sem telebnil po tleh. Kasneje sta pome in Chrisa prišla njegov oče in njegova partnerka. Odšli smo v Tivoli. To je park v centru mesta, ki je svetovno znan. Je kot nekakšen Gardaland, saj je v njem ogromno vrtiljakov in podobnih zabavnih stvari. Nenavadne so bile cene. Dnevna vstopka na vse zabavne zadeve je 200 danskih kron ( menjalno razmerje med kronami in evri je približno 7:1). Toda če želiš na eno posamezno vožnjo, plačaš 75 kron. Presenečalo me je koliko ljudi je dejansko plačuje vožnje. Na koncu smo še jedli v restavraciji Groften, ki je zelo znana na Danskem. Jedli smo jed iz krompirja in mesa ter raznih začimb. To je tradicionalna jed, ki so jo jedli vikingi. Zvečer smo odšli še v Hardrock Caffee. Po pivu in ogledu vseh prelepih kitar, plošč in bobnov Larsa Ulricha smo se odpravili proti domu.

Novo leto sem preživel pri Chrisovi mami, toda o tem v naslednjem blogu. Mislim, da sem se že dovolj razpisal za en blog. :)

Še nekaj slik: