Čas po novem letu je hitro tekel, šola je bila že na pragu. Petega
januarja smo začeli s šolo. Takrat sem bil že nazaj pri očetu. Šola se
na Danskem začne ob 8:10, kar je super, saj lahko spim uro dlje. To pa
ne pomeni, da sem manj utrujen, saj hodim spat še pozneje kot doma.
Zjutraj sva se v šolo peljala z Chrisovim očetom, saj je Roskilde na
poti v njegovo službo. Mešanica živčnosti, veselja in radovednosti me je
prevzemala tisto neprespano jutro. Skrbelo me je, kako bo potekalo
spoznavanje dijakov, saj sem od mnogih slišal, da so do tujcev precej
zadržani, baje zaradi podnebja. Najprej sva se oglasila pri Leifu, ki je
poleg drugih funkcij, ki jih opravlja, tudi koordinator projekta. V
Sloveniji nama je bilo rečeno, da je na Danskem vse urejeno in da samo
še čakajo na naju. No pa se je izkazalo malo drugače. Po tem srečanju
sva čakala še en teden, da sva končno dobila geslo za WiFi. Presenetilo
me je, kako jemljejo vse stvari "na izi". Imam občutek, da mi, Slovenci
konstantno nekam hitimo in si premalokrat vzamemo čas za sprostitev.
Tukaj so veliko bolj sproščeni. Pouk je super primer.
Začelo se je z dvojno uro angleščine. Razlika med poukom pri nas in tukaj je ogromna. Večino predmetov imajo po dve uri skupaj, s 5-minutnim odmorom. Mislim, da je to super, saj omogoča, da se predmetu veliko bolj posvetijo in več naredijo. Edini problem je, da si zadnjih 10 minut že zares želiš zapustiti razred. Pri prvi uri sem bil kar malo zmeden. Pol razreda je manjkalo, dijaki so vstajali in hodili ven in nazaj noter, bilo je zelo sproščeno. Profesorica se za to sploh ni zmenila. V Sloveniji moraš pa vsakič ko samo malo vstaneš vprašati, pogosto pa sledi še "pridiganje" profesorice, kako ne moremo biti 45 minut pri miru. Tukaj so tako mišlenje že davno opustili. Pouk je dinamičen, v razredu so 20 minut nato jim profesor da neko nalogo, vsi odidejo iz razreda ter po skupinah opravijo naloge. Sedijo zelo sproščeno, ni nekega sedežnega reda. Kljub vsej tej sproščenosti, pa so vsi tiho ko profesor govori in čisto vsak dvigne roko, ko bi rad kaj povedal. Zanimivo, kajne? V Sloveniji je pouk veliko manj, nemir pa večji. Pričakoval bi pa ravno obratno.
Najbrž vsi poznate tisti tipičen način poučevanja pri nas. Učitelj predava snov, medtem ko si učenci zapisujejo. V teoriji še nekako deluje, v praksi pa se v večini primerov izkaže, da profesor narekuje snov učencem. Kaj je smisel tega? Ali ni potem vseeno, če nam samo izdajo skripto in se jo naučimo? Moram poudariti, da učitelji niso krivi zato, mnogi bi poučevali drugače, če ne bi takšnega načina zahtevala matura. Torej učimo se ogromne količine podatkov, ki jih bomo znali za test, potem pa jih večino pozabili. V današnjem svetu moderne tehnologije, ko so informacije na voljo na vsakem koraku, je tak način popolnoma zastarel in nesmiselen. Mar nima, bolj ko ne vsak izmed nas dijakov, pametni telefon in doma računalnik z dostopom do interneta. Seveda so v današnji krizi tudi takšni, ki si tega ne morejo privoščiti, zato so pa na šoli računalniki. Še vedno pa obstajajo stare dobre knjige. Zakaj se torej učimo podatke, ki ko jih rabimo, lahko dobimo na obisku strica Googla? Določene zadeve se je seveda treba naučiti na pamet, vendar to so v večini samo orodja, katera moramo obvladati za nadaljnje delo. Namesto da bi nas učili kako misliti, nas učijo kaj naj mislimo.
Skandinavci so že davno dojeli, da ta staromoden način, ni več primeren. Ura se ponavadi začne z uvodom v temo, razlago in nato dobijo dijaki naloge. Največkrat so to vprašanja na temo, ki jo obravnavajo. Določena jim je ura, do katere morajo nalogo opraviti. Nato pa vsi zapustijo razred, se razdelijo v skupine in ob debati rešijo vprašanja. Lahko grejo kamorkoli, samo do ure se morajo vrniti in imeti nalogo opravljeno. Nobenega glasnega dela v učilnicah, ko ena skupina prisluškuje drugi in podobno. Vsi se vrnejo ob uri, z opravljenimi nalogami. To sem opazil v mojem razredu, pa naj bi bil med bolj nemirnimi v letniku. Sledi nadalnje obravnavanje snovi, izhajajo pa iz odgovorov na vprašanja. Veliko dijakov dela z računalnikom. Na računalnike pišejo odgovore in ga uporabljajo za iskanje podatkov. Pogosto imajo v digitalni obliki tudi učbenike in delovne zvezke. Papirna gradiva, ki jih prinese učitelj v razred, lahko dobijo v njihovem sistemu Lectio. Če pa kdo slučajno pozabi računalnik in ga želi imeti, pa ima skoraj vsak oddelek svoj voziček s šolskimi prenosniki. Mislil bi si, da potem večino časa visijo na socialnih omrežjih, pa ni tako. Opazil sem, da jih že od rojstva učijo, da kadar je delo, se dela in ko je zabava, se zabavaš. Omogočajo pa jim oboje in ne obsojajo zabave, tako kot to pri nas počnejo nekateri starši. Moram pa še povedati, da tudi ta sistem ni pefekten.
Na to temo bom napisal še en blog, trenutno sem želel samo izraziti, kar mislim že nekaj časa in sem tukaj dobil nekakšno potrditev.
Tokrat ni slik, bom za naslednji blog malo poslikal šolo, da vam pokažem, kako je kul. :)
Lp, Andrej
Začelo se je z dvojno uro angleščine. Razlika med poukom pri nas in tukaj je ogromna. Večino predmetov imajo po dve uri skupaj, s 5-minutnim odmorom. Mislim, da je to super, saj omogoča, da se predmetu veliko bolj posvetijo in več naredijo. Edini problem je, da si zadnjih 10 minut že zares želiš zapustiti razred. Pri prvi uri sem bil kar malo zmeden. Pol razreda je manjkalo, dijaki so vstajali in hodili ven in nazaj noter, bilo je zelo sproščeno. Profesorica se za to sploh ni zmenila. V Sloveniji moraš pa vsakič ko samo malo vstaneš vprašati, pogosto pa sledi še "pridiganje" profesorice, kako ne moremo biti 45 minut pri miru. Tukaj so tako mišlenje že davno opustili. Pouk je dinamičen, v razredu so 20 minut nato jim profesor da neko nalogo, vsi odidejo iz razreda ter po skupinah opravijo naloge. Sedijo zelo sproščeno, ni nekega sedežnega reda. Kljub vsej tej sproščenosti, pa so vsi tiho ko profesor govori in čisto vsak dvigne roko, ko bi rad kaj povedal. Zanimivo, kajne? V Sloveniji je pouk veliko manj, nemir pa večji. Pričakoval bi pa ravno obratno.
Najbrž vsi poznate tisti tipičen način poučevanja pri nas. Učitelj predava snov, medtem ko si učenci zapisujejo. V teoriji še nekako deluje, v praksi pa se v večini primerov izkaže, da profesor narekuje snov učencem. Kaj je smisel tega? Ali ni potem vseeno, če nam samo izdajo skripto in se jo naučimo? Moram poudariti, da učitelji niso krivi zato, mnogi bi poučevali drugače, če ne bi takšnega načina zahtevala matura. Torej učimo se ogromne količine podatkov, ki jih bomo znali za test, potem pa jih večino pozabili. V današnjem svetu moderne tehnologije, ko so informacije na voljo na vsakem koraku, je tak način popolnoma zastarel in nesmiselen. Mar nima, bolj ko ne vsak izmed nas dijakov, pametni telefon in doma računalnik z dostopom do interneta. Seveda so v današnji krizi tudi takšni, ki si tega ne morejo privoščiti, zato so pa na šoli računalniki. Še vedno pa obstajajo stare dobre knjige. Zakaj se torej učimo podatke, ki ko jih rabimo, lahko dobimo na obisku strica Googla? Določene zadeve se je seveda treba naučiti na pamet, vendar to so v večini samo orodja, katera moramo obvladati za nadaljnje delo. Namesto da bi nas učili kako misliti, nas učijo kaj naj mislimo.
Skandinavci so že davno dojeli, da ta staromoden način, ni več primeren. Ura se ponavadi začne z uvodom v temo, razlago in nato dobijo dijaki naloge. Največkrat so to vprašanja na temo, ki jo obravnavajo. Določena jim je ura, do katere morajo nalogo opraviti. Nato pa vsi zapustijo razred, se razdelijo v skupine in ob debati rešijo vprašanja. Lahko grejo kamorkoli, samo do ure se morajo vrniti in imeti nalogo opravljeno. Nobenega glasnega dela v učilnicah, ko ena skupina prisluškuje drugi in podobno. Vsi se vrnejo ob uri, z opravljenimi nalogami. To sem opazil v mojem razredu, pa naj bi bil med bolj nemirnimi v letniku. Sledi nadalnje obravnavanje snovi, izhajajo pa iz odgovorov na vprašanja. Veliko dijakov dela z računalnikom. Na računalnike pišejo odgovore in ga uporabljajo za iskanje podatkov. Pogosto imajo v digitalni obliki tudi učbenike in delovne zvezke. Papirna gradiva, ki jih prinese učitelj v razred, lahko dobijo v njihovem sistemu Lectio. Če pa kdo slučajno pozabi računalnik in ga želi imeti, pa ima skoraj vsak oddelek svoj voziček s šolskimi prenosniki. Mislil bi si, da potem večino časa visijo na socialnih omrežjih, pa ni tako. Opazil sem, da jih že od rojstva učijo, da kadar je delo, se dela in ko je zabava, se zabavaš. Omogočajo pa jim oboje in ne obsojajo zabave, tako kot to pri nas počnejo nekateri starši. Moram pa še povedati, da tudi ta sistem ni pefekten.
Na to temo bom napisal še en blog, trenutno sem želel samo izraziti, kar mislim že nekaj časa in sem tukaj dobil nekakšno potrditev.
Tokrat ni slik, bom za naslednji blog malo poslikal šolo, da vam pokažem, kako je kul. :)
Lp, Andrej
Objavite komentar